nanook.si

Pred mnogo leti sem... ne vem vec kako točno, naletela na način hranjenja s surovo hrano (v tujini). Takrat je bilo še vse bolj ali manj v enem kosu oz. sta bila dva pola-tisti, ki hranijo s surovo hrano in tisti, ki ne. Ker je zadeva zvenela zanimivo, sem prebrala vse možno, se včlanila na (tuje) mailing liste in stvari potiho spremljala. Opazila sem, da se navdušenje nad BARFom, RMB in hranjenjem s surovo hrano pojavlja ciklično. Začetnemu navdušenju (in gorečemu nestrinjanju z drugače mislečimi) sledi obdobje tišine oziroma oglašanja tu pa tam, dokler stvar dokončno ne potihne. Nato se zadeva ponovi. Mislim da celoten cikel traja tam nekje 3-4 leta. Pa saj tako je pri vseh zadevah, kajne?

Argumenti za tak način hranjenja, ki sem jih srečala, me niso prepričali (in me še vedno ne). Še vedno so se pojavljale težave (zaprtje, driska, slaba dlaka, koža,...), spremembe so bile velikokrat kratkotrajne. Surova hrana se mi nikakor ne zdi boljša od kuhane, zdi se mi slabša predvsem zaradi večje možnosti okuzbe in večje možnosti težav zaradi kosti (če jih hranimo, seveda). S kuhano hrano možnost okužbe zmanjšam, kuhanih kosti pa tako ali tako ne dajemo. Edina kost, ki jo moji občasno dobijo, je velika goveja kost v kosu, ki jo prelijem z vrelo vodo. Tari tako grizlja v glavnem (skuhano) meso, ki se drži kosti, Shenzi in Momo pa obdelata hrustanec. Čez nekaj dni roma kost v smeti.

Zakaj me argumenti niso prepričali?

Razlogov je več. Za začetek ne verjamem, da je »pes v bistvu udomačen volk« in da je potrebno pri skrbi zanj posnemati volkove-torej hraniti psa vsaj približno tako kot bi jedli volkovi oz. kot jedo volkovi. Pes je čisto svoja vrsta, s specifičnim obnašanjem in potrebami. Čeprav je z volkom v žlahti, ni volk. Psi so se udomačili sami z nastankom nove ekološke niše. Jedli so, med drugim, tudi odpadke-torej bi bilo edino pravilno, evolucijsko primerno in naravno, da bi jih tudi danes hranili z odpadki. Tega pa verjetno večina ne želi-tudi jaz ne.

Poleg tega menim, da je vsak pes zgodba zase in ima velikokrat oz. praviloma tudi čisto svoje specifične navade, razvade in zahteve. Nekateri psi slabo prenašajo maščobe, drugi žitarice, tretji ne smejo jesti piščanca, četrti svinjine itd.. En sam recept za vse ne obstaja in nesmiselno se mi zdi vztrajati pri nekih dogmah in prepričanjih, če pa je povsem jasno, da naš pes s tem ima oz. nima težav. Zakaj recimo vztrajati pri hranjenju s surovo hrano, če pa ima naš pes po tem težave? Zaradi prepričanja? Če ima težave, pač poskusiš kaj drugega. Če je to kuhana hrana, je pač kuhana hrana. Če psu najbolj ustrezajo briketi, mu pač najbolj ustrezajo briketi. Ne bo ne prvi, ne zadnji, ki jih bo jedel. Če mu od vseh stvar najbolj ustreza surova hrana, naj jo pač je. Če mojim kuhana hrana in briketi ne bi ustrezali, bi morala probati še surovo-neglede na prepričanje.

Tudi samo hranjenje kosti mi nekak ne gre v račun. Da se lahko pojavijo težave, je itak jasno-poškodbe zob, želodca, črevesa, zaprtje, driska ipd.-zanikanje težav ni primerno, vsak naj se sam odloči ali bo tvegal ali ne. Kosti se v glavnem daje zaradi kalcija (in »čiščenja« zob), vendar pa lahko kot vir kalcija povsem mirno uporabimo tudi zmleto jajčno lupino in se tako izognemo tveganju. Nekateri kosti zmeljejo, kar je sicer čisto v redu, vendar pa stvar zagotovo ni naravna, k čemer naj bi težili s tako prehrano.
Očitki, da so v mesu antibiotiki, hormoni in druge zadeve, prav tako ne zdržijo, saj jim vendar to meso sfutramo.

Trditve, da je kuhano meso oz. kuhana hrana popolnoma brez hranil oz. je vsebnost hranil vsaj močno oz. nevarno zmanjšana, ovrže že površno iskanje po USDA bazi. Če bi bila kuhana hrana tako zelo brez hranil, tako zelo zanič in škodljiva, potem bi imeli vsi hude težave in če bi bila surova hrana tako zelo dobra in zdrava, da meji skoraj na čudež, potem bi bili vsi psi na tej hrani zdravi ko ribe.

Moje mnenje je, da so psi izjemno prilagodljiva in trpežna vrsta in bi torej morali brez večjih težav biti sposobni požreti marsikaj. Tako pa dandanes srečamo pse, ki ne smejo žitaric, pa maščob, pa pšanca, pa prašiča, pa govedine, ki dobijo drisko, če kdo samo omeni jogurt, ki dobijo vnetje ušes, če pojedo samo eno mini drobtino kruha,... Vse lepo in prav, imajo težave, lastnik se z njimi spoprime kakor ve in zna (diete, antibiotiki, kortikosteroidi,...), vendar pa zame osebno psi, ki imajo take težave, ne morejo biti nek vzor oziroma. Samo zato, ker ima moj pes težave z maščobami, še ne bom vseh maščob šla pribit na križ. Samo zato, ker ima moj pes težave z žitaricami, ne bom pljuvala po njih. Ni težava v maščobah in žitaricah in jogurtu, težava je v psu.

Vsakemu kuharskemu ali BARF/RMB/whole prey navdušencu toplo priporočam naslednjo literaturo:
K9 Kitchen, the truth behind the hype, Optimal nutrition, raw and cooked canine diets: the next level (avtorica obeh je Monica Segal) in Home prepared dog and cat diets, the healthful alternative (dr. Strombeck). Prvi dve se da dobiti preko Dogwise spletne strani, zadnjo pa ima tudi Amazon. Monicini knjigi sta namenjeni najsirši množici-se pravi tako tistim, ki kuhamo, kot tistim, ki pse hranijo s surovo hrano. Profitirali pa bodo zagotovo tudi lastniki, ki imajo pse »le« na briketih. Zadnja je prvenstveno namenjena kuharjem, ker pa je notri tudi nekaj odličnih poglavij o alergijah, preobčutljivostih in gastro-zadevah (dr. Strombeck je gastroenterolog), je priporočljiva za vse, ki jih prehrana psov zanima.

Se nadaljuje...