Naš prvi kuža, tibetanski terier. Iz Maribora. Razvajen in trmast. Rad je imel svoj prav, govejo juho z nudlčki, mehčalec Lenor in svilene preproge ter blazine. Bil je zelo izbirčen in rojen izsiljevalec.
S svojimi muhami in muhcami me je prisili k iskanju novih poti in informacij, pa naj je šlo za področje vedenja, učenja, prehrane ali zdravja.
Bil je popotnik in kavčar, navdušeno sodeloval pri klikeraških začetkih, se zmrdoval nad mojo kuho, odlično vzgojil dve šarpejki ter prav po moško čuval hišo: "Alo, baba, en zvoni, pejt pogledat kdo je!"
Pri približno petih letih je bil kastriran, pri desetih je zbolel za borelijo in erlihijo, pri petnajstih in šestnajstih pa je uspešno prebrodil vestibularni sindrom. Pri skoraj sedemnajstih je prestal čiščenje in operacijo zob in nam nato še več kot leto dni delal družbo. Dober mesec pred 18. rojstnim dnem pa je jasno povedal, da ne more več.
Zjutraj sem ga spustila na vrt lulat. Komaj je prišel do trave in počepnil. Taprav dec pač ne lula na tlakovce! Poskusil se je obrniti in iti nazaj notri, a mu ni uspelo. Ždel je tam na travi, vohljal po zraku in me iskal. Takrat je bil že skoraj popolnoma slep. Šla sem ponj in ga vzela v naročje. Crkljala sva se na kavču. »Ne moreš več?« sem ga vprašala. »Ne morem« so odgovorile njegove slepe očke medtem ko mi je polizal nos. Počakala sva, da so se še ostali zbudili, nato pa smo se odpravili na zadnjo pot. V avtu mi je v naročju zadremal, vsake toliko pa se je predramil in preveril, če sem še tam.
"Strah me je. Boš z mano?" me je spraševal njegov pogled med vožnjo.
"Seveda bom s tabo!"
"Do konca?"
"Do konca."
In sva bila skupaj, do konca.
08.06.1996 - 30.04.2014
- Log in to post comments
