Meso in ribe

Poleg vprašanja »Kako naj hranim svojega psa?« je vprašanje o mesu takoj na drugem mestu.

Katero meso je primerno za pse?

Odgovor je preprost – praktično vse meso, razen tistega, ki je tudi za nas sporno. Kot je npr. nepravilno pripravljeno meso ribe fugu. Malo za šalo, malo za hec.

Puran, piščanec, goveje, svinjsko in konjsko meso, divjačina (srna in jelen), divji prašič, zajec, ribe – vse našteto je primerno, kar pa še ne pomeni, da moramo vse to psu tudi dati.


Slika: puran

Svojim psom ne ponudim kar vseh vrst mesa, ki jih lahko dobim. Nekaj vrst si pustim za rezervo, da jih lahko uporabim v primeru, če/ko mora pes na ti. izločevalno dieto (ang. elimination diet). Gre za dieto, pri kateri uporabimo en vir beljakovin in en vir ogljikovih hidratov, ki ju pes še nikoli ni jedel Če psa torej hranimo z vsemi možnimi vrstami mesa, ki se jih dobi na našem tržišču, potem mu bomo v primeru izločevalne diete dali - zrak? Zato si vedno pustim nekaj rezerve.

Sama na začetku praviloma izberem meso, ki je dokaj lahko dobavljivo in praktično vedno na voljo kot sta na primer puran in piščanec. Če imate sami kakšen zanesljiv vir druge vrste mesa, seveda lahko uporabite tisto.

Meso ­izbiram predvsem glede na tri stvari:

  • kaj nudi (katera hranila in koliko);
  • kje ga lahko dobim;
  • koliko stane.

Žal so dandanes finance še kako pomembne. Popolnoma nič ni narobe, če si ne morete privoščiti najdražjega mesa za svojega psa. To ne pomeni, da ga imate manj radi, daleč od tega! Saj si mesa včasih še zase ne moremo privoščiti. Psa ni treba hraniti z zrezki, pljučno, svinjsko ribico itd.. Odrezki, ostanki, če nam jih uspe dobiti, so lahko čisto v redu.

Med cenejše vrste mesa spadata recimo puran, piščanec, tudi nekateri kosi govedine in svinjine. Štiri ­vrste mesa so popolnoma dovolj za kvalitetno uravnoteženo doma pripravljeno hrano.­ Če smo čisto pošteni, je dovolj že ena sama vrsta.

Sama raje vidim, da je različnih vrst mesa manj in da je pestrost večja na račun različnih delov iste vrste živali. Zveni čudno? Pa ni. Namesto da­ psu ponudimo piščančje krače, goveje srce, svinjska jetra in puranji file (karikiram), lahko vse našteto dobimo pri - piščancu. Piščančje krače, fileji, jetra in srčki. Živali so imenitno sestavljene, kar je še posebej dobrodošlo pri vseh tistih psih, ki so alergični na določeno vrsto mesa (ali več njih).


Slika: puranje in ovčje srce

Pred leti, ko sem še začenjala s prehrano, sem spremljala prehranske dogodivščine večje mešanke, ki je imela hud IBD. Njena lastnica ji je prehrano kar naprej prilagajala, na koncu je bila psička na svinjini in makaronih + dodatki, saj drugih stvari takrat ni tolerirala. Ji je šlo slabo? Nikakor! Psica je živela popolnoma normalno življenje, le pri hrani je lastnica morala res zelo paziti in seveda imeti prehrano res v nulo naštudirano. ­Drugače niti ne bi mogla pripraviti diete.

Kolobarjenje z mesom

Kolobarjenja z vsemi vrstami mesa na tržišču ne maram preveč in tega pri svojih psih načeloma ne počnem. Izbranih imam nekaj vrst, ki so pogoste v briketih, salamah in za katere sem precej prepričana, da jih bodo moji psi slej ali prej poskusili (nalašč ali ponesreči). Sem spadajo recimo puran, piščanec, govedina in svinjina. Tudi raca se najde v briketih, pa divjačina, da rib ne omenjam.

Razumem, da nekateri radi menjajo/menjate veliko različnih in eksotičnih vrst mesa, ker naj bi se tako sčasoma prehrana uravnotežila. Če/Ko pa se pojavi kakšna bolezen, se sama raje usedem in razmislim ter prehrano prilagodim psu in njegovi bolezni, ter se ne zanašam samo na raznolikost.

Različne vrste mesa in deli živali vsebujejo različne vsebnosti hranil. No, beljakovine, vodo, minerale, vitamine, maščobe, imajo vsi, a v različnih količinah.

Vrednosti hranil sem povzela iz USDA baze in sicer gre za vrednosti na 100g teže praviloma kuhanega mesa/organa. Večinoma gre za govedino, v nekaterih primerih pa sem vključila tudi puranje in piščančje organe. Številke so tako le okvirnega, informativnega značaja. Za bolj natančno primerjavo vsebnosti hranil morate najprej vrednosti preračunati na suho težo in šele nato primerjati.Vsebnost hranil je odvisna tako od vrste živali kot tudi od tega kaj je žival jedla, kje je živela, samega vzorčenja... Gre torej res le za okvirne številke.

Če zelo posplošim, lahko na kratko rečem naslednje:

Govedina, ovca, svinjina in raca imajo več maščob (14 – 28g), piščanec (ko odstranimo kožo!), puran in zajec pa manj (3,2 – 8,4g). Piščančja koža je mastna in marsikateri pes po mojih izkušnjah maščobe slabo prenaša. V takih primerih mu kože ne damo.

Dober vir cinka so govedina, koza in ovca (4,6 – 6,2mg), piščanec pa niti ne (~0,96mg). Kozje meso je tudi soliden vir železa (~3,7mg). Svinjina je taka mastna zlata sredina, zajec pa manj mastna zlata sredina. Srna ima kar nekaj železa (~4,5mg) ter (odvisno od mesa) lahko tudi manj maščob (~2,75g), kar je dobrodošlo za tiste pse, ki maščob ne prenašajo. Ostala hranila so tam-tam, morda pri vitaminu A nekoliko odstopa le raca (~210IU), medtem ko imata recimo piščanec in srna veliko manj kalcija kot druge vrste (6-7mg, ostali 20 – 30mg).

So pa te vrednosti samo okvirnega značaja. Za bolj natančne vrednosti in primerjave vsebnosti hranil priporočam uporabo USDA baze (National Nutrient Database for Standard Reference Release 28, United States Department of Agriculture Agricultural Research Service) ali spletne strani NutritionData. Sama najraje uporabljam prvo, pred leti se jo je dalo celo prenesti na računalnik. Informacije iz baze uporabljam dobrih 15 let in sem z njo zelo zadovoljna.

Slika: drugo

Kaj pa organi, drobovina?

Jetra imajo zelo veliko vitamina A (13.328IU – 35.836IU), kar je lahko problem, če jih hranimo v prevelikih količinah. So dober vir vitaminov B, selena in železa (~11mg).

Jezik je masten (~22g), a soliden vir proteinov in vsebuje kar nekaj cinka (4mg).

Ledvice so dober vir vitaminov B in železa, vsebujejo pa tudi kar nekaj fosforja (304mg), kar je pomembno predvsem pri prehrani psov, ki imajo težave z ledvicami.

Možgani so mastni (~10g), vsebujejo veliko holesterola (3100mg) in solidno količino vitaminov B.

Pljuča so bolj revna s hranili, vseeno pa vsebujejo nekaj vitaminov B in cinka. Sama jih uporabljam kot priboljške ravno zaradi te revnosti. Za razliko od jeter mi pri pljučih namreč ni treba kar naprej paziti, da jih ne bo preveč. Momo sicer po njih občasno driska, če jih dobi preveč, Loki pa z njimi nima težav.

Srce je dober vir železa (6-9mg) in vitaminov B. Prav tako ni tako mastno (4-8mg) in zato precej primerno za občutljivčke.

Vampi - podobno kot pljuča nimajo velike hranilne vrednosti. Morda izstopajo po tem, da imajo malenkost več kalcija kot fosforja (81mg Ca, 66mg P), pri ostalih je namreč ravno obratno. Odlični so kot priboljški (sušeni).

Vranica - po njej imajo moji psi vedno kot katran črno blato. Dober vir železa (~49mg), kalija (284mg), ima pa tudi nekaj vitamina C (50mg).

Kje so pa kosti?

Sama kosti ne hranim. Nekateri, ki psom kuhajo, dajejo tudi kosti, a vedno samo surove, nikoli kuhanih!

Svojim psom sem občasno dala res veliko kost, ki sem jo prej prelila z vrelo vodo in katere se je držalo še kar nekaj mesa, kit in veliko hrustanca. Izmenično so nato to obirali in ko bi začeli grickati tudi samo kost, sem jim vzela. Žal pa sem do tako velikih kosti prišla le izjemoma v dogovoru z mesarjem.


Tari in kost

Ampak če ne hraniš kosti, kako pa pes dobi kalcij?

Preprosto - z dodajanjem kalcija v obliki tablet ali pa enostavno posušim, zdrobim in zmeljem jajčne lupine ter jih zmešam med hrano.

Ribe

­Psom seveda lahko damo tudi ribe. Sama raje dajem manjše ribe kot so sardele in girice. Zaradi bioakumulacije in biomagnifikacije težkih kovin in drugih strupov se (če se le da) izogibam rib, ki so višje v prehranjevalni verigi. Čeprav... Tari je recimo oboževal tunino (v lastnem soku od RioMare), pri sestavljanju diete za jetra pa sem uporabila file vitkega soma (Pangasius hypophthalmus). Tudi Shenzi je bila med kemoterapijo nekaj časa na podobni dieti s somom.

Sama hranim kuhane ribe, nekateri pa hranijo tudi surove. Pri tem moramo paziti na bakterijo Neorickettsia helminthoeca, ki jo najdemo recimo v lososih in postrvih severnozahodnega Pacifika. Pri nas rib s tega območja sicer še nisem zasledila, je pa res, da nisem prav pozorno gledala. Kot rečeno sama ribe skuham, kuhanje pa uniči tudi bakterijo.

Slika: Ribji fileji

­

Slike:

1. Puran, Dezidor/Wikimedia Commons, CC-BY-SA

2. Puranje srce, Rainer Zenz/Wikimedia Commons, CC-BY-SA

3. Ovčje srce, Rainer Zenz/Wikimedia Commons, CC-BY-SA

4. Drugo, Aviad2001/Wikimedia Commons, CC-BY-SA

6. Ribji fileji, Jebulon/ Wikimedia Commons, CC-BY-SA

­

Oznake:

Deli: