Je bil pes udomačen dvakrat?

­Nedolgo nazaj je bil v reviji Science objavljen zanimiv članek, ki udomačitev in evolucijo psa postavlja v nekoliko drugačno luč.

Do sedaj je veljalo, da so bili psi udomačeni samo enkrat in sicer preden smo se ljudje začeli stalno naseljevati in kmetovati. Kje točno naj bi do udomačitve prišlo, si znanstveniki niso enotni. Največkrat omenjajo tri območja in sicer Evropo (tudi Bližnji vzhod), osrednjo Azijo ter vzhodno Azijo. Tudi kdaj naj bi prišlo do udomačitve, ni povsem jasno. Prvi ostanki psov v Evropi so stari namreč 15.000 let, ostanki psov v vzhodni Aziji pa več kot 12.500 let.

So psi torej najprej nastali v Evropi in odpotovali do Azije? Ali so se neodvisno udomačili dvakrat, v različnem časovnem obdobju in na različnih koncih sveta?

Pri tokratni analizi so se raziskovalci najprej osredotočili na genski material starodavnih psov iz Evrope (starost 14.000 – 3.000 let) in enega samega psa z Irske (starost ~4800 let). Rezultate analiz DNK so nato primerjali z analizami DNK današnjih (modernih) pasemskih in prostoživečih (»vaških«) psov.

Analiza DNK psa z Irske je pokazala, da so bili psi v času neolitika najverjetneje podvrženi približno taki stopnji umetne selekcije in nadzorovane vzreje kot današnji prostoživeči psi. Omenjeni irski pes je glede na rezultate lahko prebavljal škrob bolje kot volkovi, a slabše kot današnji psi.

Nadaljne analize DNK drugih psov so pokazale oddelitev Sarloosovega volčjaka od drugih pasem, kar je seveda posledica križanja z volkom. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so na Nizozemskem križali nemške ovčarje in volkove ter tako ustvarili novo pasmo – Sarloosovega volčjaka. Nič presenetljivega torej, da se je ta razlika pokazala tudi pri analizi DNK.

Naslednja vidna delitev pa ločuje moderne vzhodnoazijske in zahodnoevrazijske (Evropa in Bližnji vzhod) pse. Pri tej delitvi spada starodavni irski pes k zahodnoevrazijskim psom. To pa pomeni, da je sama delitev starejša od starosti tega psa, se pravi starejša od 4.800 let.

Prvotno evropsko populacijo naj bi delno ali v celoti nadomestili psi, ki so s človekom pripotovali iz vzhodne Azije.

Glede na analize DNK so pse razdelili v dve osnovni oziroma temeljni skupini (ang. core groups). V osnovno skupino zahodne Evrazije spadajo vse moderne pasme ter vaški psi s Portugalske. V osnovno skupino vzhodne Azije pa spadajo šarpej, vaški psi s Kitajske, Tibeta in Vietnama ter tibetanski mastif.

Ugotovili so, da imajo irski pes, današnji (moderni) evropski psi in današnji psi iz vzhodne Azije skupno zgodovino. Ob delitvi zahodnoevrazijske populacije in izvorne vzhodnoazijske populacije je pri prvi prišlo do tako imenovanega ozkega grla oziroma zmanjšanja populacije. Sklepajo, da je to posledica potovanja psov z vzhoda proti zahodu, saj so nekaj podobnega opazili tudi pri populacijah ljudi izven Afrike.

Do delitve med obema osnovnima, temeljnima skupinama naj bi prišlo pred 14.000 do 6.400 leti. Da spomnim – v Evropi naj bi se psi pojavili pred približno 15.000 leti, v vzhodni Aziji pa pred 12.500 leti. Na rezultate vplivajo seveda tudi morebitna križanja volkov in zahodnoevrazijskih psov, zato je verjetno do delitve prišlo kasneje.

Prvotne populacije psov naj bi bile v Evropi in vzhodni Aziji že v paleolitiku. Prvotno evropsko populacijo naj bi delno ali v celoti nadomestili psi, ki so s človekom pripotovali iz vzhodne Azije.

S tem pa seveda še ni konec zgodbe. Da bi preverili to morebitno nadomestitev, so ponovno naredili goro analiz DNK starodavnih psov po Evropi, ter to primerjali z DNK modernih psov. Posamezne sekvence (zaporedja DNK) so uvrstili v eno izmed štirih velikih skupin A, B, C ali D. Izkazalo se je, da večina starodavnih evropskih psov pripada bodisi skupini C ali D (63 % oziroma 20 %). Večina današnjih evropskih psov pa ima v svoji DNK zapisane sekvence, ki spadajo v skupini A in B (64 % in 22 %).

Kako je do tega prišlo? Glede na simulacije, ki so jih izvedli, je to najverjetneje posledica prihoda vzhodnoazijskih psov in delne nadomestitve starodavnih evropskih pasjih populacij, ki so bile na tem območju prisotne pred vsaj 15.000 leti.

Da bi preverili skladnost med rezultati genetskih raziskav in arheološkimi najdbami, so zbrali podatke o najzgodnejših ostankih psov po celotni Evraziji. Ugotovili so, da v osrednji Aziji arheoloških najdb psov, starejših od 8.000 let, (še) niso našli. Glede na ta podatek in pa glede na prej opisane genetske analize, sklepajo, da sta bili v paleolitiku prisotni dve ločeni populaciji psov. Ena v vzhodni in ena v zahodni Evraziji.

Za nastanek dveh populacij obstajata dve razlagi oziroma scenarija.

Prva: psi so bili udomačeni oziroma so se udomačili enkrat samkrat, nato pa so se s pomočjo ljudi postopoma razširili po svetu. Po ­tem scenariju naj bi psi torej izvirali z enega samega območja.­ , bi morali najti tudi njihove ostanke, ki bi to potrdili. A arheološke najdbe tega zaenkrat niso potrdile. Kako pa to? Saj so v osrednji Aziji našli ostanke psov. To sicer drži, a se najdbe časovno ne skladajo z genetiko. Če so bili psi najprej udomačeni v Evropi, ter so nato pripotovali do Azije, bi morali v osrednji Aziji najti njihove ostanke, ki bi bili starejši od arheoloških najdb v vzhodni Aziji (12.500 let) in mlajši od tistih v Evropi (15.000). Tako pa so pasji ostanki v osrednji Aziji stari »le« okrog 8.000 let, torej krepko premladi.

Druga: psi so bili udomačeni oziroma so se udomačili dvakrat, po enkrat na vsaki strani Evrazije. Dve genetsko različni in najverjetneje že izumrli populaciji volkov v vzhodni in zahodni Evraziji sta bili neodvisno druga od druge udomačeni še pred nastankom stalne naselitve in kmetijstva. Vzhodna populacija teh udomačenih psov se je nato pred 6.400 – 14.000 leti z ljudmi razširila proti zahodu. V zahodni Evrazijii jih je pričakala prvotna zahodnoevrazijska populacija psov, ki je nastala iz zahodnoevrazijske populacije (danes izumrlih) volkov. Vzhodnoazijski psi so nato zahodne sčasoma nadomestili.

Potrebnih pa bo še kar nekaj analiz DNK ter drugih raziskav (arheoloških, morfoloških), da bodo lahko potrdili ali ovrli zgornjo hipotezo.

Viri:

Frantz s sod. (2016) Genomic and archaeological evidence suggest a dual origin of domestic dogs. Science 352(6290):1228-1231 DOI: 10.1126/science.aaf3161