Prehrana – kako se je začelo

Moji pasji prehranski začetki segajo skoraj 20 let v preteklost, bolj resno ukvarjanje s pasjo prehrano pa se je začelo pred kakšnimi 15 leti.

Naš prvi pesjanček Tari je bil strašno razvajeno bitje. Kot dvomesečni mladič je po prihodu k nam samo teden dni jedel briketke, nato pa se je namrdnil, rekel “Ne bom več papal ni dobro.” in je bilo konec. Takrat se je začela naša pasjekuha. To je bilo pred skoraj dvajsetimi leti. Še vedno je dobival brikete, tudi kakšno konzervo, a obvezno skupaj z doma pripravljeno, kuhano hrano. Če se prav spomnim, pa ni rečeno, da se, smo hranili nekako po tretjinah, torej tretjina mesa, tretjina zelenjave in tretjina “ogljikovih hidratov”(se pravi riž, proso, razni kosmiči,..).

Na enem izmed rutinskih pregledov krvi smo ugotovili, da ima mulc nekoliko povišane vrednosti kreatinina – parametra, ki nakazuje na ne/delovanje ledvic.* Že nekaj let pred tem sem se previdno potapljala v svet pasje prehrane, pikica na i pa so bili ravno rezultati tega pregleda. Tako sem se pasje prehrane lotila nekoliko temeljiteje in se prvič resneje soočila z RMB, BARF, whole prey/raw feeding, kuhano prehrano in boji, ki so trajali in še trajajo med zagovorniki enega, drugega, tretjega,…, žnj-tega načina hranjenja naših psov. Ker sem takrat že študirala biologijo, sem tudi k pasji prehrani pristopila z, recimo temu bolj biološko – znanstvenega vidika.

Vsak argument za in proti hranjenju na določen način (RMB, BARF, Pitcairn, Schultze, Volhard, model celega plena (whole prey), raw feeding, kuhana hrana, briketi, konzerve,...) sem poskušala čimbolj objektivno ovrednotiti. Iskala sem podatke, ki so bili plod znanstvenih dognanj in raziskav. Prebirala sem peer reviewed članki in knjige, ki so jih pisali strokovnjaki, ki so svoje trditve podkrepili z dokazi, ne pa anekdotami. Žal je bilo informacij, ki bi se jih dalo preveriti in potrditi, zelo malo. Prevladovali so miti, ki so naveliko krožili po spletu. Takrat so bile aktualne predvsem mailing liste, forumi nekoliko manj, o Facebooku se nam pa še sanjalo ni

Vsak argument za in proti hranjenju na določen način sem poskušala čimbolj objektivno ovrednotiti. Iskala sem podatke, ki bi bili kaj več kot pa zgolj “ker mojemu psu tako paše”.

Kupila sem si nekaj knjig na temo pasje prehrane. Tudi to je bil svojevrsten zapleten proces. Iskala sem predvsem literaturo, ki bila zasnovana na znanstveno potrjenih dejstvih in ne na mitih. Tako so se v moji knjižnici znašle knjige kot so Canine and Feline Nutrition: A Resource for Companion Animal Professionals (Case, Carey, Hirakawa, Daristotle), Home-Prepared Dog and Cat Diets: The Healthful Alternative (Strombeck) ter K9 Kitchen in Optimal Nutrition od Monice Segal, ki je bila takrat ena redkih, če ne celo edina, ki ni sledila nobeni od ideologij. Poleg tega sem pridno zbirala (in še zbiram in prebiram) strokovne in tudi nestrokovne članke na temo prehrane psov.

Sprva sem se zaradi Tarija najbolj zanimala za prehrano psov, ki imajo težave z ledvicami. Zasledila sem tudi diete za druge zdravstvene težave, a ker Tari drugih težav ni imel, jim nisem posvetila toliko pozornosti. Ko je zbolel za borelijo in erlihijo, sem mu ponovno prilagodila prehrano, saj je imel takrat povišane jetrne encime. Ko smo našli šum na srcu, je sledila ponovna prilagoditev. Pa iskanje dodatkov za to, ono, tretje. Ko je k hiši prišla Shenzika, sem ji naredila dieto za mladička, Tarčiju pa prehrano prilagajala starosti in težavam primerno. Tudi Momo in Loki sta deležna individualne prehranske obravnave.

Odkar sem se začela ukvarjati s prehrano me je že marsikdo vprašal za nasvet. Kar nekajkrat sem s pomočje literature sestavila oziroma prilagodila kakšen recept, dieto posameznemu psu, ki so ga pestile določene zdravstvene težave. Nekako na tak način kot sem prehrano prilagodila svojim psom. Kakor se spomnim, so bili vsi kužki navdušeni, pomagalo pa je tudi pri težavah.

Zanimajo me predvsem dejstva, znanstvene raziskave, veliko manj pa razne anekdote in nepreverjene govorice, miti.

Moje zanimanje glede prehrane se je z leti le povečevalo. Dandanes se še vedno – pravzaprav vedno bolj – ukvarjam s pasjo prehrano. Sem članica najrazličnejših mailing list in skupin, ne glede na način hranjenja, ki ga zagovarjajo. Veliko berem, preberem vse kar najdem o vseh možnih načinih hranjenja, ki imajo ime ali pa ne. Na primer RMB, BARF, raw feeding, whole prey/prey model, Schultze, Volhard, Pitcairn... Zagotovo sem kakšnega izpustila, saj je tega resnično ogromno. Eni hranijo vse samo surovo, drugi hranijo surovo meso in kosti, zmiksano surovo zelenjavo ter kuhane žitarice, tretji hranijo mešano (pol surovo-pol kuhano/brikete), eni kosti meljejo, drugi ne, tretji kosti sploh ne hranijo... Skratka, veliko različnih možnosti in poimenovanj in žal tudi trenj med različnimi “prehranskimi verami”. Še vedno me prvenstveno zanimajo dejstva, znanstvene raziskave, veliko manj pa razne anekdote in nepreverjene govorice, miti. Ti mi služijo bolj kot iztočnica za pisanje, posebne teže pa jim ne dajem. Za večino se je namreč izkazalo, da so zgrajeni na trhlih temeljih in prepredeni z neresnicami oziroma polresnicami.

Naj še povem, da nisem nutricionistka. Študij biologije ne omogoča študija nutricionizma oziroma prehrane živali na pred-doktorski stopnji. Študij na daljavo na raznih naravnih kolidžih mi trenutno ne diši najbolj. Morda kdaj kasneje. Poleg tega zna biti nutricionizem izredno redukcionističen, sama pa sem mnenja, da prehrane ne moremo zreducirati zgolj na nam znano vsebnost hranil.

No, to so moji začetki v svet prehrane psov. Svet, ki je, tako kot svet šolanja in vzgoje psov, prežet z ideologijami, prepričanji, verami in verniki in pri katerem je treba res spretno krmariti med neresnicami, polresnicami in resnicami ter presneto dobro ločiti zrnje od plev.

* Vzroka povišanega kreatinina nismo nikoli ugotovili. Ko smo ga morali pri skoraj osemnajstih letih uspavati, so bile vrednosti kreatinina dva dni pred smrtjo popolnoma normalne. Pri sedemnajstih je prestal dolgotrajno operacijo. Ne vem ali je k njegovemu dolgemu življenju pripomogla moja dieta ali ne, škodila pa mu verjetno ravno ni, sicer bi ne dočakal take starosti.

Oznake:

Deli: 

Dodaj nov komentar