Spletni tečaji

Pred približno štirimi leti sem se vpisala v prvi zaresni spletni tečaj (pravzaprav v dva naenkrat) in sicer na Courseri. Včasih je potrebno preizkusiti tudi drugačen način učenja in spletno učenje oziroma učenje preko spleta je bilo takrat še dokaj novo. Če napišem, da sem bila izredno navdušena, sem preskromna. Coursera me je zasvojila in kasneje sem ­vpisala še vsaj ducat predmetov. Pobrskala sem tudi za pasjimi spletnimi tečaji, a so bili ti, ki so me najbolj zanimali, med najdražjimi. Ker moram paziti na vsak evro, si jih žal nisem mogla privoščiti, zato sem z izobraževanjem nadaljevala na (takrat še) brezplačni Courseri.

Ko sva dobila Lokija, sem se odločila, da bom vseeno preizkusila tudi kakšen pasji spletni tečaj. S prvim sem bila kar zadovoljna, predvsem pa sem ugotovila, da meni in mojim psom spletni tečaji bolj ustrezajo kot klasični. ­Razlogov je več, prednjači zagotovo ta, da se mi ni treba prilagajati inštruktorju in njegovemu znanju, ampak zgolj in samo svojemu psu. Delam lahko po svoje in tempo učenja, metode, vrstni red učenja vaj itd. prilagajam svojemu psu, glede na to kaj mu v določeni situaciji najbolj ustreza. Ker nismo časovno omejeni in nas na koncu ne čaka izpit, si lahko za učenje vzamem več časa, predvsem pa ne čutim tistega zoprnega pritiska, ko enostavno »moraš do izpita znati tointo«. Konec koncev sama svojih psov ne učim za izpite, ampak za kvalitetno sobivanje z nami, pri čemer me najbolj zanima sam proces učenja, ki mora biti prilagojen posameznemu psu. Dodaten plus je tudi dejstvo, da se nam ni treba nikamor voziti. Prav tako lahko vsaj do neke mere kontroliram oziroma nadzorujem okolje in pse sistematično, načrtno in postopoma izpostavljam dražljajem ter tako vedno ali pa vsaj večino časa poskrbim za to, da učenje poteka le do določene meje oziroma praga in pazim, da te meje ne prestopim. Seveda to pomeni, da moram znati presoditi, kje ta meja sploh je, znati prepoznati oziroma brati svojega psa in seveda obvladati več kot eno ali dve metodi učenja, igranja, saj se sicer ne morem prilagajati oziroma ne morem prilagajati dela psu. Ključne so torej tudi dobre opazovalne sposobnosti, priporočljivo, če ne že kar nujno, je tudi snemanje dela s psom in kasneje ogled ter ugotavljanje, analiziranje, kaj bi se dalo drugače narediti, kje dela človek napake. Kajti dejstvo je, da čisto vsi delamo napake. Razlika je zgolj v tem, da se nekateri tega zavedamo, drugi pa... ne.

Meni in mojim psom spletni tečaji bolj ustrezajo kot klasični, ­saj se mi ni treba prilagajati inštruktorju in njegovemu znanju, ampak zgolj in samo svojemu psu.

Izmed vseh pasjih spletnih tečajev, ki sem jih do zdaj udeležila, so me najbolj navdušili ravno tečaji na Fenzi Dog Sports Academy. Cene so zmerne (vedno vpišem najcenejši – bronasti nivo), izbira izredno raznolika, inštruktorji pa, vsaj do zdaj, odlično podajajo znanje. To seveda ne pomeni, da so drugi pasji spletni tečaji zanič. Daleč od tega! Le meni FDSA pristop zaenkrat najbolj ustreza. No, pa cena tudi. smiley

Vsakemu, ki ga izpopolnjevanje na kinološkem področju zanima, bi priporočala vpis v pasji spletni tečaj. Včasih je pač potrebno preizkusiti tudi kaj novega. Zase lahko rečem, da se zaenkrat nimam namena vrniti h klasičnim tečajem, saj na spletu dobim vse, kar potrebujem.

Oznake:

Deli: 

Dodaj nov komentar